<body>

30. apr. 2007

Profesionalci

Jernej Stritar

"Zanimalo nas je še, po kakšnem postopku so za oblikovalko avtorsko zaščitenega logotipa Ljubljane 2012 in razpisne publikacije izbrali Tanjo Radež in kolikšen honorar je prejela. Po besedah načelnice so ji za "pripravo dizajn znaka in aplikacij" plačali 960 evrov. Za lektoriranje besedila - po mnenju nekaterih površno - so skupaj 440 evrov bruto plačali Evi Horvat in Tanji Lesničar Pučko, za prevod v angleščino Erici Johnson Debeljak pa 4400 evrov."

(Delo, ponedeljek 30. aprila 2007)

Slovenci znamo vse, pa nič od tega.
(ponarodela)


Prijatelj, ki študira dramsko igro v New Yorku me je prosil naj mu pomagam izbrati nekaj fotografij, ki jih bo poslal agentu ter ga bodo predstavljale, ko mu bo slednji iskal delo. Tisto, kar me je posebej navdušilo, je to, da je prijatelj investiral precejšno vsoto v profesionalnega fotografa. Menda je to v New Yorku nekaj povsem normalnega, se pravi, da investiraš določen denar v svoj poklic zavedajoč se, da bo pri tem potrebno poiskati pomoč strokovnjakov. Ob tem si nisem mogel kaj, da si ne bi projeciral sliko slovenskih študentov, ki s "trotelzihrom" fehtajo cimre naj jih posnamejo, ker pač morajo imeti lastno fotografijo, pa še fotkati zna itak vsak. Seveda lahko rečemo, da so v New Yorku v igri precej večji vložki in dobitki, vendar posel je posel, seveda če ga jemljemo resno.

Z oblikovanjem se tako ali drugače ukvarjam že lep čas; najprej sem veslal v timu oglaševalskih agencij in ko sem ugotovil, da so to pravzaprav nekašne oblikovalske galeje, sem šel študirat na ALU, potem pa poiskusil kot freelancer, kar sem bolj ali manj še danes. Srečal sem različne ljudi, ki se ukvarjajo z oblikovanjem, mnogi od njih še z glasbo, nekateri pa imajo zraven še kakšen "zaresen" poklic. Nikoli se mi ni zdelo, da je to nekaj kar bi me ogrožalo, kajti tudi pisatelj ne more grdo gledati ljudi, ki pišejo dnevnik ali denimo blog. Tisto, kar me je resnično motilo v prevladajoči miselnosti slovenskega okolja, je zanikanje strokovnosti oblikovanja, pa ne samo oblikovanja, tudi denimo urbanizma, arhitekture ter navsezadnje publicistike. Kakorkoli nimam dobrih izkušenj z oglaševalskimi agencijami pa se dobro spomnim nekega dopoldneva, ko sva se na podstrešju neke precej znane agencije, v času poletnih dopustov, znašla sama z izvedbenim oblikovalcem. Zelo hitro sem moral oblikovati neko vidno sporočilo in ko sem ga, neizkušeni začetnik, vprašal za mnenje, je ta odvrnil, da je kreativna zasnova povsem moja odgovornost, on pa bo izdelek pripravil tehnično na najboljši način, mi svetoval pri izboru papirja, mi pokazal kakšen DTP trik... Neverjetno! Človek se je zavedal svoje strokovnosti, svojih prednosti in omejitev. Ponosen je na svoj poklic in opravljala ga odlično. Zato ga spoštujem. Ljudem v naših krajih se preprosto ne zdi, da ima oblikovanje dodano vrednost, da je del poslovnega procesa. In da ga je potrebno jemati resno. Delno je za to kriva izobraževalna institucija, ki ni znala (ali hotela) promovirati poklic ter študij napraviti bolj interdisciplinaren, delno je za to kriva politika, ki ne loči med heraldiko in dizajnom, delno pa vsesplošno ljudsko prepričanje da zna "nekaj narisati" vsak otrok.



Do nedavnega nisem vedel, da obstaja celo gibanje naredi sam, DIY (Do it yourself). Gre torej za idejo napraviti nekaj posebnega, samosvojega. Nekaj kar te definira in individualizira. Pojav blogov je nedvomno nekaj podobnega. Izjemen napredek pri razvoju programske opreme omogoča relativno hiter preskok iz okorne amaterske upodobljajoče govorice k, vsaj navidezno, profesionalnemu nagovoru. Zdi se, da nedavno zgolj profesionalna, programska oprema postaja obče orodje, ki bo posamezniku omogočilo tisto, kar so dosedaj zadovoljivo počeli profesionalci - vizualno izraziti tisto, kar bi pač radi vizualno izrazili. To pravzaprav niti ni slabo, dokler služi individualnim potrebam izgradnje nekakšnih "spominskih knjig", ko pa takšno razmišljanje postane del poslovnega delovanja to postane problem.

Tisto česar se vedno bojimo so neizobraženi naročniki, torej tisti, ki pravzaprav ne vedo kaj je dober dizajn. Oblikovalci pogosto mislimo, da je sposobnost ločevanje med ustreznim ter neustreznim vidnim komuniciranjem del splošne izobrazbe. Vendar ni tako. Strokovna združenja ter fundacije se trudijo dvigniti raven dojemanja vidnih komunikacij v slovenski javnosti na višji nivo, toda to je proces. Ne vem če so neizobraženi ter preprosti naročniki tisti, ki jih je potrebno izobraziti. Nekaj pa je gotovo- odnos med naročnikom in oblikovalcem bi moral v prvi vrsti temeljiti na zaupanju. Zakaj je ta dizajn dober? Zato, ker jaz tako pravim. To je verjetno najbolj pošten odgovor, ki izhaja iz predpostavke, da je naročnik prišel k oblikovalcu zato, ker mu zaupa. Priznati si moramo, da smo nemalokrat sami krivi za težavne naročnike. Oblikovanje je tiste vrste opravilo za katerega marsikdo misli, da ga vsaj za silo obvlada. Tako kot kuhanje. Tisto kar me je vedno znova začudilo pri številnih oblikovalskih ali pa oglaševalskih agencijah je način dela pri katerem so naročnika vključevali v sam proces izgradnje vidnega sporočila, denimo tako, da so namesto enega izdelali več alternativnih logotipov in potem naročnika povabili, da izbere "tistega, ki mu je všeč". Nemara bi lahko posedli naročnika za oblikovalčev hrbet in ga osrečili z izkušnjo pravcate samopostrežne trgovine logotipov, poklic oblikovalca pa pošteno preimenovali v podaljšek miške. Seveda takšen način poslovanja pomeni dvoje: prelaganje odgovornosti za rezultat na naročnika in povsem napačen pristop prodaje izdelka, ki je del identitetnega sistema ne pa nekakšen samozadosten stilističen objekt. Kdo potemtakem ne bi stvari vzel v svoje roke. Težava, ki jo vidim pri številnih slovenskih podjetih, ki se ukvarjajo z vidnimi komunikacijami je nepripravljenost prevzeti odgovornost za opravljeno delo. Oglaševalske agencije denimo zelo suvereno kreirajo celotne poslovne odločitve velikih sistemov, pa se do danes še ni zgodilo, da bi kakšna prevzela odgovornost za zavoženo kampanijo. Stanovska srečanja so v prvi vrsti primeri treplanja po ramah in vzajemnega čestitanja po sistemu rotacije- danes ti, jutri jaz. Sposobnost prevzeti odgovornost je dejanje za katerega je potrebna določena stopnja zrelosti.

Vzeti stvari v svoje roke, postati torej sam svoj mojster pa je že od nekdaj privlačno. V tem je nekaj romantično prvinskega; da bi k vragu poslali vse skupaj in se podali v kočevske gozdove z lokom in puščico, si stesali kočo ter napravili ozimnico. Kdo potem še rabi koga? Nazaj k naravi! Nekako se lahko spomnimo tudi sanjarij Ruskina, glorificiranje ročne obrti ter zavračanje strojne, torej masovne proizvodnje. Hecno, danes ravno vrhunec industrijske revolucije, stroj vseh strojev- osebni računalnik omogoča tisto, kar so stroji pravzaprav izrinili- samozadostno artikulacijo malega človeka v svetu velikih.

Spomnim se kolegov slikarjev, ko so občasno dobesedno znoreli, ko jim je prišlo na ušesa, da kdo sem pa tja nekaj "mala" po platnih in da se mu nemara celo obeta kakšna razstava na kakšni fini lokaciji. Kako veličastno zajebana zna biti postmoderna, posebej slovenska, se zamislim vsakič, ko vidim nekega našega pesnika, ki je nenadoma prestopil med slikarje in zvezda je bila rojena. Ni dvoma, vratarski sistem deluje, le da naša verzija umetniške institucije ni podvržena kakšni "korporativni prisvojitvi muzejev" temveč dobremu staremu klientalizmu in nepotizmu. Vedno se je govorilo, da je v oblikovalskem poklicu precej denarja. Sam nimam takega občutka, zlasti ker živim v mestu kjer so reveži vsi, ki nimajo lastne strehe na glavo. Mogoče bi šel še med prevajalce. To, da ne razumem, da smo narod multipraktikov je svojevrsten problem.

3 Comments:

Anonymous segi je napisal...

Se podpišem pod tole! Vsekakor!

14 maj, 2007  
Blogger Simon je napisal...

"denimo tako, da so namesto enega izdelali več alternativnih logotipov in potem naročnika povabili, da izbere "tistega, ki mu je všeč""

Morda malček trgam iz konteksta, a me je, kljub siceršnjemu prikimavanju, vrglo iz tira. Kreativnost je naša dolžnost. Tudi fotograf pofotka 100 fotk. Če je dober, zna povedat, katera od stotih je najboljša, katera 2. in katera 3. (in prav v tem se razlikuje od slabega fotografa, ki se mu bo vsaka druga zdela "kul"). Neville Brody je ravno na tem principu osnoval njegov oblikovalski studio. Fantje (in punce) iz Research Studios-ev naredijo 5-10 pitchev, pokažejo 3-4 naročniku, ki izmed teh izbere.

Če menite, da si s tem pluvamo v lastno skledo je odgovor, da mogoče že res (beri: več švica), a če je na račun višje kvalitete in višje cene pljunem z največjim veseljem.

29 maj, 2007  
Anonymous Jernej Stritar je napisal...

Govoril sem o delitvi odgovornosti in ne o tem, da ta ali oni pristop slabši. Jasno, da je nujno izdelati več alternativnih rešitev, vendar odgovornost za izbor najboljšega ne moremo prelagati na naročnika. Več "švica" pomeni ravno omenjena odločitev, pa tudi več znanja. Mi je pa jasno, da vseh 2mio "dizajnerjev" v Sloveniji nima predvsem slednjega.

05 junij, 2007  

Objavite komentar

<< Home