<body>

20. jun. 2008

Modni pogled na dejanja psihopata

mag. Sašo Urukalo

Glasbena skupina Psycho-Path je marca 2008 pri založbi Moonlee Records izdala ploščo z naslovom »The Ass-Soul of Psycho-Path«. Pod opremo plošče se je podpisal modni fotograf Saša Hes. Naslovnica nam ponuja pogled na estetizirano mlado žensko telo, s stereotipno interpretacijo sado-mazohizma, v mlaki krvi, z nožem v mednožju.
Taka oprema žali bralca in pod vprašaj postavlja poslanstvo fotografa in oblikovalca ter nas postavlja pred vprašanja:
Kdo je žrtev na posnetku in kdo je nevidni rabelj?
Ali je naslovnica ilustracija vsebine in njeno sporočilo?
In če je odgovor negativen, zakaj je bilo potem treba z motivom nasilja ilustrirati vsebino?
Ali nam avtorji želijo povedati, da so ženske prostovoljne žrtve in soudeleženke ritualov in da je to njihova svobodna volja?
Kje je meja med fikcijo in resničnim in ali so snovalci spregledali dvojno, protislovno naravo fotografije, da fotografska podoba ni le sled, temveč tudi izbor?



Zato je potreben razmislek o odgovornosti avtorjev, ki obstaja kot funkcija in način delovanja ter nastopa v odnosu do nečesa ali nekoga in se tudi tokrat odraža z delovanjem konkretne osebe. Oblikovalec kot družbeno bitje deluje v dialogu z bralci, uporabniki in okoljem, ki jim je vizualno sporočilo namenjeno. Prav interakcija z okoljem in družbo ga umešča med družbenoodgovorno delujoča bitja. Družbena odgovornost se odraža v učinkih in posledicah njegovega delovanja do javnosti, bralcev, stroke, naročnikov in medijev. Upoštevanje norm okolja ter vplivanje na njihovo razumevanje, razlago in spreminjanje pa sta tesno povezani z vrednotami in bralčevo interpretacijo vsebine. Bralec - gledalec je namreč tisti, ki mu je sporočilo namenjeno in je oblikovalčeve odgovornosti in njegovega družbenoodgovornega delovanja najbolj deležen.

Na tem mestu bi rad poudaril dejstvo, ki je v tem okviru zelo pomembno – da je treba umetniško ustvarjanje ločevati od ustvarjanja vidnih komunikacijskih sporočil. Če za prvo velja, da avtorji uživajo skoraj popolno ustvarjalno svobodo, pa snovalci vizualnih sporočil, še posebej pri oblikovanju in opremi zaščitnih ovojnin, kar oprema zgoščenke brez dvoma je, niso brez širše odgovornosti.



Kako je v umetnosti dovoljeno izrabljati moč ekscesa in škandala za izpostavitev humanih vrednot ter s pomočjo parafraze, parodije, subverzivnosti in reinterpretacije izkoriščati moč oblikovanja vidnih sporočil, zgovorno govorijo premnoga umetniška dela. Nekatera so v zadnjih letih ustvarila precej polemik, med njimi naj omenim dela skupine Irwin, Poljaka Zbigniewa Libere in Američana Toma Sachsa. Zbigniew Libera je tako škatlo z lego kockami grafično opremil s sliko, kako iz kock zgraditi koncentracijsko taborišče, Tom Sachs pa je avtor parfumskega paketa z morilskim plinom »Giftgas Giftset« iz leta 1998, opremljen z logotipi Chanel in Tiffany, in dela z naslovom »Prada Death Camp«, s katerim predstavlja iz kartonske embalaže Pradinih izdelkov narejeno maketo koncentracijskega taborišča. Umetniki opozarjajo na povezavo med totalitarnostjo, industrijo, politiko in potrošništvom. A zmotna je interpretacija, da Prada, Coca Cola ali Mobitel ali Nike lahko posežejo po istih načelih kot umetniki, da bi dosegli nove ciljne skupine. Tiste namreč, ki poboje drugačnih in drugače mislečih odobravajo.



Ovitek za ploščo je enakovreden embalaži za čevlje, hrano ali kozmetiko. Oprema/ovojnina prispeva k prodaji, opaženosti in ločljivosti. Sledi ciljem, ki jih postavi naročnik. Tržnim in komunikacijskim. Za uspešnejši nagovor se lahko uporabi umetniško delo, oblikovalec je lahko likovni umetnik, vendar rezultat ni umetniško delo, zavezano avtorju in umetnosti, temveč ovojnina z vizualnim nagovorom, ki vabi k nakupu in odločitvi po izbiri. In s tega stališča je interpretacije zavezana družbeni odgovornosti. Cilj je propaganda. Ovojnina je lahko medij za umetniško kreacijo, vendar cilji umetnikovega delovanja in njegovo poslanstvo niso enakovredni ciljem delovanja oblikovalca vizualne podobe ovojnine.

Eksces, na katerega so me opozorile slovenske oblikovalke, ni prvi v slovenskem prostoru. Leta 1999 je glasbena skupina Strelnikoff izdala ploščo z naslovom Bitchcraft, na ovitku katere se je pojavila podoba brezjanske Marije, ki v naročju drži podgano. Umestitev, montaža v Layerjevo sliko iz romarske cerkve z Brezij, je še posebej prizadela čustva vernikov, ki so se zaradi njenih nezgrešljivih in izjemno močnih ter globokih identifikacijskih potez odzvali prizadeto. Snovalci so tako posegli v verovanje posameznikov in njihovo interpretacijo svetih podob in oblik upodabljanja. V bran avtorjem opreme so se takrat postavili nekateri slovenski intelektualci, ki so kritiko grafične opreme embalaže plošče razumeli kot dejanje cenzure in poseg v avtorsko svobodo ustvarjanja. Spregledali pa so, da je oprema plošče predvsem namenjena njeni zaščiti in vidni predstavitvi vsebine z namenom boljše prodaje.

Podobno je z opremo plošče skupine Psycho-Path. Kajti, če je ta plošča povabilo k moriji in ilustriranemu dejanju nizkotnih čustev, je vredna še večje obsodbe in kritičnega diskurza. Zatekanje zagovornikov tovrstnega »oblikovanja« k Splošni deklaraciji o človekovih pravicah, ki vsakomur jamči svobodo mnenja in izražanja, je samo priročen paravan. Paravan, za katerim se skriva tržno usmerjena manipulacija, ki svobodo umetniškega izražanja in drugačno mnenje glasbenikov, pevcev, piscev besedil in skladateljev uporablja za dosego svojih ciljev.



Spoznanja, ki jih ponuja Suzan Sontag v knjigi Pogled na bolečino drugega, so primerna tudi za analizo in kritiko obravnavanega ovitka plošče. Čeprav se zdi, da je bitka proti interpretaciji danes že izgubljena, pa mora biti in je še vedno čas za boj proti odzivu na preobilje podob zla, s katerimi smo preplavljeni in v katerih je zaznati pridih nespodobnosti in opolzkega vojerizma. Cinična distanca ozkega segmenta poslušalcev tovrstne glasbe in oblikovalcev, ki s posmehom podtikajo puritanstvo kritičnim posameznikom, ki ne odobravamo tovrstnih ekscesov, je namreč pritrjevanje modni retoriki, ki govori o prevladujoči družbi spektakla in medijskih podob. To je značilnost postmodernega duha, v katerem je vse dovoljeno, je »kul« in kot tako celo zaželeno.

Prav zato, ker je človek sposoben svobodno izbirati, načrtovati in predvidevati dobre in slabe učinke svojega delovanja, je odgovoren za posledice tega, kar zavestno naredi. Odgovorno ravnanje obsega razumevanje predvidenega učinka delovanja v njegovi celosti. S tega vidika nekatere teme in vsebine, kot so nasilje, zloraba vsebin in motivov, poseganje v emocionalni svet drugega …, zahtevajo celovit vpogled v posledice in seznanjenost z lastnim delovanjem.

V oglaševanju in pospeševanju prodaje, kar oprema plošče brez dvoma je, je vprašanje odgovornosti pogosto povezano s perspektivo pogleda. Merila vrednotenja se z merili in opcijo pogleda prav v bran kapitala še toliko bolj spreminjajo. Dvomi v poslanstvo in odgovornost oblikovalcu vizualnih sporočil se v zadnjem desetletju porajajo predvsem zaradi neposredne povezanosti vizualnega komuniciranja z interesi kapitala ali idej. Kot da so v imenu denarja dovoljena vsa sredstva. Tovrstno ustvarjanje pa te dvome, v škodo vseh nas, ki se z oblikovanjem ukvarjamo, še toliko bolj utemeljuje.
Avtorji opreme plošče Psycho-Path so izobraženi, družbeno uveljavljeni in priznani, a to jim ne daje pravice do zlorabe znanja in perverznega manipuliranja s pomočjo modnih pristopov.

13 Comments:

Blogger Jernej Šavel je napisal...

ZANIMIVO RAZMIŠLJANJE. VSAK MORA IMETI SVOJE MIŠLJENJE IN PRAV JE TAKO. NOBENO NI UNIVERZALNO IN PRAV JE TAKO. NO SPODAJ (ŽAL SAMO V ANGLEŠČINI,KER DO SEDAJ, V NAŠEM PRIMERU, V SLOVENIJI ŠE NI PRIŠLO DO POJAVA "NOVEGA PURITIZMA") JE RAZLAGA, NAS, PSYCHO-PATH. MISLIM, DA SMO POLEG SAŠE HESA in MIHE F. KALANA, EDINI - IN DRUGI POVRSTI - KI IMAMO "PRAVICO" INTERPRETIRATI OVITEK ALBUMA (KI PA NI ZGOLJ "NASLOVNA" STRAN). LE-TA TVORI CELOTO. Z GLASBO IN BESEDILI VRED. ZA MUZIKO SE GRE! TUDI PRI OVITKIH ZA ALBUME...IN OBRATNO.
SICER PA, KOT SEM ŽE REKEL MNOGIM: KDO PA PRAVI, DA JE NA FOTKI TO, KAR JE. VEČINA JIH KOMENTIRA:"NOŽ V RITI" ALI PA "NOŽ V NOŽNICI". EDEN JE ŠEL CELO TAKO DALEČ, DA JE REKEL, DA JE TO NOŽ ZA REZANJE KRUHA (?!)... MISLIM, DA VEM, KAKŠEN JE LAHKO VAŠ ODGOVOR NA TO, A VSEENO RESKIRAM ... PROJECIRANJE JE HUDA NADLOGA.

TOLIKO.
VSE NAJBOLJŠE!

JERNEJ ŠAVEL / PSYCHO-PATH

ps.
v vednost bi rad dejal še to, da ne pišem tega iz vzgibov sprožanja polemike in debate, temveč zgolj koristim pravico/e do zagovora. to pa vam je, kot je razbrati iz prispevka, itak jasno, saj dobro poznate dotične konvencije in dotične pravice.


DISCLAIMER:
The record cover is a literal translation of the album title in a very direct visual representation. It is not meant to be sexist (the sex of the body on the cover is not totally disclosed), but tries to emphasize the need for actual "feelings" (symbolized by a depiction of extreme sexual practice) in the time of a worldwide obsession with body perfection and plastic images without any real meaning behind them. The "corpus delicti" object in question – the bread knife in a "vulgar" position, is a comment on the conformity of modern society and a comment on the fashion victimized concept of the modern body. The "joke" in the cover is that, through what only seems like a simple case of controversy, it emphasizes the "radical" contradiction between the body and the soul - the latter being the main object of artistic expression in this record. In this context the bondage symbolizes the contradiction between the voluntary containment of energy inside the body (that might otherwise become a threat, even to oneself) and the extreme need of the mind/soul to break out (of the body). And the bread knife as a pitiful excuse for a weapon "represents" (if you wish) the futility/inadequacy of the tools that are at our disposal.
It is in that sense complementary to the music, the title and the lyrics, and should not be interpreted apart from the whole concept of the record.
The cover in a way urges the need to "dig in deeper", under a categorical one-way interpretation of the actual visual object which is a practice so commonly used in contemporary mass media and thereby another one of our "intimate" comments. In addition, the whole concept of "fetish" is a comment on the more and more fetishistic role of original CDs in the era of ripped or illegally downloaded music, where a depiction of what seems to be simple abuse is conceptualized further on... Our aim was to put out a meaningful record, not to rape anyone with a "dumb joke" and we do not wish it to be interpreted as a mockery or a humorous attempt.

Melée, Jernej Savel, Janez Zlebic, Saso Benko, Dominik Bagola
Psycho Path

22 junij, 2008  
Blogger Tomaz je napisal...

Zelo plehko teoretiziranje, ki je resnična žalitev bralca, saj deluje kot blodni krog, kjer se vse zreducira na ovitek kot način prodajanja izdelkov in moraliziranje o načinih prodaje.
Če se obesim na obtožnico, izhodišče in zgrešeno poanto:
"Taka oprema žali bralca in pod vprašaj postavlja poslanstvo fotografa in oblikovalca..."
Že s tem avtor prispevka pokaže, da preprosto ni dorasel svoji temi, saj ta "oprema" ni del knjige, ki bi jo brali in če lahko pod "tako opremo" razumemo sliko, potem lahko žali kvečjemu gledalca, slike pa se gledajo ne pa berejo. Nadalje ta kritika zgreši svojo poanto še s tem, ko zgreši celoten predmet, katerega oprema naj bi bila: "taka oprema" je samo del širšega konteksta, kjer je središče glasba, ne pa čtivo ali slikovno gradivo.
Podcenjujoče (da ne rečem žaljivo) pa se mi zdi tudi razmišljanje avtorja o tem, kaj naj bi bilo žaljivo zame, kot glasbenega konzumenta, saj se ponavadi odločam za določeno glasbo, ne pa za to, kar je natiskano na ovitku: odločam se za vsebino, ki je glasba, ne pa za ovitek, ki se lahko bolj ali manj posrečeno vključuje v celoto, središče katere je vedno glasba.

Pravzaprav se ne morem znebiti misli, da je članek povsem površinska čistunska kritika, ki v bistvu popolnoma zgreši svoj predmet oziroma korenini v nepoznavanju predmeta, saj očitno izhaja iz ideje, da je oblikovanje predvsem storitev, ki deluje službi prodaje določenih izdelkov, zavajanja neumnih ljudi in mogoče kvečjemu še žaljenja ne vem kakšnih čustev.

23 junij, 2008  
Anonymous Anonimni je napisal...

Nož v zadnjici na polici v trgovini je dejstvo. Tako kot je dejstvo, da gre za ceneno provokacijo z namenom večje prodaje. To je praksa, vse ostalo pa je lahko tudi teorija.

24 junij, 2008  
Anonymous Anonimni je napisal...

interpretacija je lahko dobrohotna ali zlonamerna. v primeru slednje, se vzame samo sestavine, ki nam ustrezajo. temu rečemo oblikovanje dogme.
psycho path so skupina, katerih ustvarjanje je usmerjeno v ciljno skupino open minded populacije, intelektualcev, ki dogem ne prenesejo. gre za ljudi, ki niso del črede, za ljudi, ki mislijo s svojo glavo!
gre za ljudi, ki razmišljajo na način, ki ga ponazarja tudi disclaimer v angleščini na ovitku CD-ja!
ljudje, ki jim je CD namenjen, ne potrebujejo varuha morale. ljudje, ki jim je CD namenjen, so največji zagovorniki svobode, človekovih pravic. torej daleč od insinuacije, da želi CD dosegati ciljno publiko domnevno čudnih nagnjenj. povezave s koncetracijskimi taborišči pa izpade zgolj nizkotno podtikanje in žaljenje intelektualnega potenciala tistih, ki poslušajo in predvsem SLIŠIJO sporočila in glasbo skupine psycho path.
jernej, odličen komentar - disclaimer vse pove!

25 junij, 2008  
Anonymous Anonimni je napisal...

tomaž...morda si se odzval kar preveč čustveno in negativno nastrojeno.tudi sama poslušam in poznam delo skupine psihopat, vendar pa se pridružujem mnenju, da je cover vreden odprte debate.

preseneča me, da se na debato odzivamo predvsem feni skupine, ne pa tudi ustvarjalci ovitkov. osebno polemike ne razumem kot napad na glasbeno skupino, temveč kot poziv k razmisleku o opremi coverja.

glede branja in gledanja se strinjam z avtorjem izvornega članka v marsičem, med drugim tudi, da branje predstavlja aktivno dekodiranje, če pa gledaš, pa pač gledaš...- in ni nujno, da kaj vidiš...

kar pa se tiče elit, žal ravno intelektualna elita ne odreagira na nasilje, ki je prisotno v naši družbi. ravno strinjanje in nekritičen premislek o tovrstnih vsebinah, narekuje našim ustaljenim vzorcem toleriranja nasilja, da žrtve kričijo potihem.

25 junij, 2008  
Blogger Tomaz je napisal...

Zadevo sem še nekoliko dopolnil tule:
http://www.zirosi.net/?p=18

Še vedno nekako ne morem pristati na takšne redukcije, kot je zgornji članek, saj je več kot očitno, da avtor pred sabo nima celote, temveč ga je zaneslo v puhlo moraliziranje.
In do takih pojavov sem vedno nastrojen negativno.

08 julij, 2008  
Blogger saso je napisal...

Spoštovani Tomaž,
kot borec in zagovornik tovrstne estetike ne postavljate nasproti mojim stališčem utemeljitve, temveč diskvalifikacijo mene kot osebe. Razbrati je tudi, da vsebine ne razumete in da ste predvsem, kot ste zapisali sami, poslušalec.

Ob tej priliki razkrivam vzgib, ki me je vodil k razmišljanju o profesionalni odgovornosti oblikovalca vizualnih komunikacij in »pogledu na bolečino drugega«. To je bilo pismo, ki so mi ga pisale slovenske oblikovalke vizualnih komunikacij Irena Gubanc, Jana Pečečnik, Katja Gorup in Petra Černe Oven, v katerem izražajo ogorčenje nad vidno podobo opreme zgoščenke glasbene skupine Psycho-Path, ki jo doživljajo kot zlorabo in brutalno nasilje nad ženskim telesom. Prepričane so, da je vendarle treba postaviti meje, in da so same kot ustvarjalke razočarane nad etiko kolege Saše Hessa, ki je tokrat uporabil prenizke prijeme. Menijo, da dobra kreacija ne potrebuje takšnih vsebin za doseganje opaznosti na trgu. Ker se jim v tem stališču pridružujem, sem njihove besede tudi umestil v uvodni del besedila.

Moje pisanje je predvsem poziv k razmisleku oblikovalski stroki. Iz reakcij, ki sem jih zasledil v pogovoru med kolegi oblikovalci, je bilo razbrati, da oprema plošče nekatere ljudi žali. In zato niso puhloglavi moralisti. Res pa je tudi, da morda koga tudi stimulira, navdušuje, prepriča in očara. Kar pa nas lahko skrbi.

Zakaj primerjam opremo te plošče s prizori nasilja povezanega z koncentracijskimi taborišči v likovni umetnosti? Zato, ker samo drastična primerjava ustreza skrajno radikalnemu prizoru na opremi. Mar bi moral primerjat motiv z deli Marine Abramovič ali motivi Golubovih grafik? Bi vas to manj prizadelo? Bi to primerjavo celo razumeli? Bi kot poslušalec tako lažje sledili moji misli?
Naivno bi bilo verjeti, da estetizirani prizori nasilja prispevajo k ozaveščanju družbe in k humanim vrednotam. Kar seješ, to žanješ. »Kultura noža«, postaja realnost. In oprema te plošče je kamenček v mozaiku. Postajamo vse manj občutljivi in vse bolj tolerantni do nasilja, do trenutka, ko se to nasilje ne zgodi nam konkretno v svetu, ki nam je blizu.

Sedaj pa k kontekstu. Kontekst naj bi po Vaše opravičil vse. Ne selektivno uporabljen prizor nasilja omrtviči prejemnikovo občutljivost do negativnih posledic delovanja učinka fotografije. Pripisovati empatijo in družbeno angažiranost motivu ženske z nožem v riti in mlaki krvi je čista perverzija. Brez dvoma pa lahko ponovim samo še enkrat že napisano: »Čeprav se zdi, da je bitka proti interpretaciji danes že izgubljena, mora biti in je še vedno čas za boj proti preobilju podob zla, s katerimi smo preplavljeni in v katerih je zaznati pridih nespodobnosti in opolzkega vojerizma. Cinična distanca ozkega segmenta poslušalcev tovrstne glasbe in oblikovalcev, ki s posmehom podtikajo puritanstvo kritičnim posameznikom, ki ne odobravamo tovrstnih ekscesov, je namreč pritrjevanje modni retoriki, ki govori o prevladujoči družbi spektakla in medijskih podob. To je značilnost postmodernega duha, v katerem je vse dovoljeno, je »kul« in kot tako celo zaželeno.«

V času, ko vse bolj šteje samo denar in skrivnosti medijsko diktiranih resnic postajajo vse bolj transparentne, me boste težko prepričali, da ni vse samo prostor za dosego zastavljenih ciljev. V tem oprema plošče nima nobene bolj posvečenega poslanstva, kot škatla za prašek ali etiketa za vino. Razlika je samo v tem, da se embalaži za prašek še ne pripisuje bolj »poduhovljenega« poslanstva. Oblikovanje je storitev.

Na tem mestu zaključujem to polemiko z Vami.
Sašo Urukalo

11 julij, 2008  
Anonymous Anonimni je napisal...

Toliko nasilja je v svetu, toliko negativnih stvari, mimogrede pa še oblikovalci dajejo ideje potencialnim psihopatom. Kot oblikovalka sem zgrožena nad cenenim pristopom negativnega šokiranja javnosti. Kot ženska sem globoko užaljena. Spolnost je intimna zadeva, zelo lepo dejanje ženske kot templja in moškega kot svečenika, ki vstopa vanj. Grobo ste oskrunili tempelj ih hkrati svečenika. Ali si želite, dragi avtorji, da bi nekdo to storil vaši ženi, materi, hčerki, sestri ali celo vam? Sem za to da promoviramo spolnost vendar na način, ki je vreden človeka. Bi vi to storili drugi ženski, nož v vagino, od koder ste prišli in prejeli življenje?

Želim vam vse dobro.

Silva Požlep

12 julij, 2008  
Anonymous Anonimni je napisal...

Pridružujem se dobremu članku in komentarju Saša Urukala.
S kolegicami oblikovalkami smo ga prosile, naj se v našem imenu odzove na omenjeni ovitek.
Mislim, da je potrebno, da se ustvarjalci zamislijo nad svojimi stvaritvami in se začnejo zavedati posledic, ki jih lahko s svojim delom ustvarijo.
Vsekakor omenjena oprema albuma ne sodi na police in je vredna negativne kritike.
Oblikovanje je sinergija vsebine in vizualne upodobitve. V primeru omenjene opreme opažam samo tehnično znanje, motiv pa ostaja vsebinsko neodgovoren, nedomišljen, »na prvo žogo«. Prepoceni za ustvarjalca, ki vsaj malo ceni svoje delo. To so dokazale mnoge družbenokritične glasbene skupine, ki se niso posluževale takšnih motivov. Gotovo zaradi dobre glasbe, kar je cilj albuma (berem v Tomaževih vrsticah). Mislim, da se bodo poslušalci skupine Psycho-path strinjali, da bi album kupili tudi brez takšne vizualizacije ovitka (ponovno v Tomaževih vrsticah).

Želim si, da ustvarjalci postanete čuječi do okolice in soljudi. Bodite kritični, a zavedajte se moči medija, ki ga ustvarjate, in posledic, ki jih lahko povzročate.

Irena Gubanc

22 julij, 2008  
Anonymous Blaž Erzetič je napisal...

Po prebiranju tako članka, kot komentarjev, sem delno neodločen na čigavo stran se postavit (poudarjam "delno").

Sam se ukvarjam tako z glasbo, kot oblikovanjem in grafiko ter aktivno sledim tem področjem.

Avtor, mag. Sašo Urukalo, navaja da je dotična platnica narejena zgolj iz prodaje albuma. Če bi na platnici bila upodobljena playboyeva zajčica, ki provokativno leži na pokrovu motorja športnega avta, bi lahko govorili o ovitku, ki je namenjen prodaji. V primeru tega ovitka mi je ta izjava malodane smešna. Mislim, da ravno obratno: deluje kot filter. Če ne drugače, filtrira puritance. Glasba (splošno gledano) je umetniška zvrst in ovitek (tako kakor videospot, oderski nastop, itd.) samo poudarja njen koncept in namen. Ovitek glasbenih CDjev kljub vsemu ni embalaža za mleko, ampak slikovni uvod v glasbo.

Kolikor lahko obsodim skupino Psycho-Path je dejstvo, da ovitek ni v ogled samo njihovi ciljni publiki, ampak je tako medijsko (in fizično, na policah trgovin) razširjen, da je na vpogled tudi otrokom in mladini, katerih čustveni razvoj je šele v stanju formacije. S provokacijo, ki na prvi, ali površinski, pogled apelira na nasilje je vseeno treba biti malo bolj previden.

V članku je tudi omenjena zloglasna platnica albuma skupine Strelnikoff z Marijo, ki pestuje podgano. Z mojega vidika ni tukaj nič spornega. Žaljivo do vernikov? Mogoče. Ravno tako je meni, kot ateistu, žaljivo razbijanje cerkvenih zvonov po naseljih in to vsako uro, če ne vsakih petnajst minut. Kaj torej? Obstaja "Društvo proti akustičnemu onesnaževanju RKC-jev", kateremu se lahko potožim?

22 julij, 2008  
Anonymous Anonimni je napisal...

V Invalidskem društvu ILCO Ljubljana smo zbrani stomisti, invalidi z izpeljanim črevesjem na trebušno steno. Vsem nam je botrovala težka bolezen, v mnogih primerih celo bitka za žvljenje. Z nami je trpela družina, sorodstvo in prijatelji. Za ceno preživetja težke bolezni z zapleti, smo morali preko svojega osnovnega ponosa in nenehnih bolečin ob vnosu medicinskih aparatov v analni kanal in naprej po črevesju.
Glede na fotografijo na vašem albumu, ne poznate bolečine zadane v analni kalal ali globje v telo. Ne poznate kako je ko si prisiljen dovoliti, da ti zarežejo z nožem v najbolj intimne dele. Ne želimo vam te izkušnje, ker vemo kako razgali, zaboli v dušo, osebnost in telo. Spremeni ti življenje, ko moraš dovoliti, da ti potiskajo tujke v najbolj intimne dele telesa. A mi smo to počei za preživetje, vi to počnete za opaznost in večjo prodajo. To je sramotno in ponižujoče!
Želimo vam povedati, da ste nas invalide z odstranjenim anusom, analnim kanalom, ali kolonom prizadeli. Ponovno ste nas postavili v najtežje čase našega življenja, ki smo prežveli in želeli pozabiti na bolečino, ki je ob tem nastajala. Nezavedanje je znak neumnosti. Nespoštovanje trpečega je vredno ogorčenja.
O tej bolečini lahko razpravlja le tisti ki jo je doživel in preživel. Upamo, da se vam fotografija ki ste jo uporabili ne zdi duhovita, ker NI.
Veseli bomo, če boste objavo vašega ovitka umaknil vsaj iz časopisov in internetnih obvestil, če ne že tudi drugod.


Invalidsko društvo ILCO Ljubljana

23 julij, 2008  
Anonymous etbin je napisal...

zoprn ovitek, ni kaj. ogaben, gnusen, ostuden,... predvsem pa cenen. osladna, pop fotka verjetno tudi ne more sovpadati z glasbo skupine, ki je, vsaj doslej, kotirala precej višje. velika škoda, ne glede na temeljno skladnost imena skupine s psihopatološkim oblikovalskim pristopom.

24 julij, 2008  
Anonymous Anonimni je napisal...

Zdi se mi da ste vsi, ki komentirate naslovko negativno - tako kot bi temu rekli na Stajerskem - ZATEGJENI U PI... MATER. Na naslovki ni pravzaprav nič spornega - to da na tleh leži zensko telo in se povrhu lepo, najverjetneje ni sporno. Začne se, po moje, že pri vezanju. Tega so na vzhodu povzdignili v umetnost - česar nam, v čisti Sloveniji, ne bo nikoli uspelo. Nihče namreč ne bi nategnil sosede, ki nosi visoke pete - ker je ko se nehate slinit po njej pravzaprav prasica - uradna verzija za punco al pa ženo. No da ne zaidem - Nož je po moje tisto kar vas je razjezilo - pa kje piše da so ga zapičli v tazadnjo al pa kamorkoli že. Da je pritekla kri prav zaradi rezila - ah dajte no. Če ste tako ozkogledi potem ne morem verjeti da sploh znate pisat in da uporabljate računalnik- morali bi živet v 6 stoletju takrat so vse take PSYCHOPATHe spravli na grmado in jih zažgali. No pa saj se ni za čudit če je avtor "uvodnega" članka Umetnik brez mentalne rezervacije.

Za vse ki pa ste in še preživljate najhujše tegobe pa - nima ga v tazadnji niti v tasprednji - ima samo zataknjenega med ritnicami in nic jo ni bolelo. Na tleh pa ni krvi je pa njej podobna tekočina. Prav tako ni avtor fotografije žalil nikogar - to je samo interpretacija albuma.

Upam da poznate naslovko Acheron-ov al pa Regurgitate - Carnivorous Erection (ta je ta nagraužna). Verjetno boste še kaj napisali tako da do takrat - bolj bi vas moralo skrbeti kaj je na CD-ju za slišat.

19 september, 2008  

Objavite komentar

<< Home